Ob vzhodni mestni vpadnici, povsem ob ljubljanski obvoznici, je med Zaloško cesto in obrežji reke Ljubljanice, zrasla ena zadnjih družbeno načrtovanih prostorskih ureditev, ki so se gradile v Ljubljani, soseska Fužine. Načrtovana je bila že leta 1968, gradnja pa se je začela šele deset let kasneje in je trajala vse do leta 1988. V največji stanovanjski soseski v Ljubljani, kjer je bilo zgrajenih približno 4500 stanovanj, danes živi okoli 13.500 ljudi.
V neposredni soseščini Fužin stoji renesančni grad, v katerem ima prostore Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Po vzhodnem robu soseske poteka sprehajalna pot Pot spominov in tovarištva ali Pot ob žici (POT), speljana po trasi bodeče žice, ki je Ljubljano obdajala med 2. svetovno vojno. POT sosesko povezuje z zelenim zaledjem griča Golovec.
urbanizem:
Ureditveni koncept soseske, ki so ga zasnovali Boris Novak, Stanko Štor in Milena Maca Darja Horvic še sledi generalnemu urbanističnemu planu Ljubljane. Soseska je razdeljena v tri manjše sklope, urejene okrog Rusjanovega, Brodarjevega in Preglovega trga, ki jih oklepajo nizi osem do dvanajst nadstropnih stanovanjskih blokov, obrobja posameznega območja so pozidana z nižjimi, trinadstropnimi objekti. Vmesni prostor je zapolnjen z javnim programom, s stavbami z družbenimi vsebinami (šole, otroški vrtec in dom za starejše občane), trgovinami in drugimi storitvenimi dejavnostmi, pošta in banka. Motorni promet poteka le po obodu naselja. Urbanistični načrti so predvidevali izgradnjo podzemnih garaž, ki pa niso bile izvedene. Večina parkirnih prostorov je urejena na terenu ob lokalnih cestah, v sklopu soseske je zgrajenih tudi nekaj tro-etažnih garažnih objektov (K+P+1), montažne garaže Triplex arhitekta Savina Severja. Notranjost naselja je rezervirana za pešce; območje je prepleteno s pešpotmi, odprtimi javnimi in zelenimi površinami, ki segajo prav do bregov Ljubljanice, kjer so urejena otroška igrišča in prostori za rekreacijo.
arhitektura:
Posamezni objekt visoke gradnje (P+8 in P+12) tvorita dve simetrični lameli, ki sta povezani s skupnim komunikacijskim jedrom, na katerega so vezani notranji hodniki. Stanovanja so dostopna iz notranjega hodnika, zato je večina bivalnih enot enostransko orientiranih.
Arhitekturo stanovanjskih objektov zgrajenih v 1. fazi, je zasnoval Vladimir Brezar (roj. l.1935), ki je znotraj tehnoloških omejitev veliko pozornosti namenil izpeljavi čimbolj funkcionalnih, uporabnih tlorisov. Stanovanja, ki naj bi zadovoljila potrebe čim širše množice ljudi, so bila zasnovana skladno s takrat veljavnimi prostorskimi predpisi in minimalnimi standardi za uporabne prostore povzetih po skandinavskih in nemških vzorih. Gradnja 1. faze fužinskih blokov je bila izvedena s sistemom na mestu litega betona v tunelskih kovinskih opažih z enotnim razponom med prečnimi nosilnimi zidovi – 3.60m, kar je omogočalo hitro in učinkovito, pa tudi racionalno in funkcionalno gradnjo. Žal pa se uporaba togega sistema gradnje odraža v tlorisnih rešitvah: vsa stanovanja, od enosobnega do pet sobnega, imajo dnevno sobo enake velikosti, cca. 18m2.
Nadaljne faze izgradnje soseske Fužine so bile izvedene v sistemu POP, ki je dopuščal prosto oblikovanje prostora, prilagajanje različnim velikostim in strukturam stanovanj in spremenljivim potrebam stanovalcev. Manjša stanovanja so enostransko osvetljena, večje pa dvostransko.
Fasade
ocena trenutnega stanja:
članek: Resnične Fužine_Jože Kavčič, Urbani izziv, l. 2015
http://www.urbani-izziv.si/Portals/urbaniizziv/Clanki/2015/Resni%C4%8Dne%20Fu%C5%BEine.pdf
Ali veš?
Rep glasbenik Zlatan Čordić – Zlatko v komadu Princi Fužinci predstavlja stereotip življenja v Fužinah, v Fužinah je narejenih tudi precej posnetkov v spremljajočem videu:
Knjige, v katerih je dogajanje postavljeno v Fužine:
- Andrej E. Skubic_Fužinski bluz, l. 2001
Po knjižni predlogi nastala tudi dramska uprizoritev
- Goran Vojnović_Čefurji raus, l. 2008
Po knjižni predlogi nastala tudi gledališka monokomedija in film
