zgodovinsko ozadje
Po koncu druge svetovne vojne je Slovenija postala del nove države Socialistične federativne republike Jugoslavije (kasneje tudi ustanovne članice Gibanja neuvrščenih), ki je vzpostavila svojo neodvisno pot do socializma med kapitalističnim Zahodom (ZDA) in komunističnim vzhodom (Sovjetska zveza). Novi jugoslovanski socialnopolitični sistem je bil kombinacija tržnega in delavskega samoupravnega socializma, ki je temeljil na konceptih družbene lastnine in socialne enakosti. Povojna obnova se je začela z podržavljenjem zasebne lastnine in sočasno »gradnjo« nove države.
Obnova stanovanjskega fonda in izboljšanje življenjskih razmer sta bili prioriteti jugoslovanskega socialnega programa. Ideologija modernizma, ki je arhitekturo obravnavala kot družbeno poslanstvo, je bila povsem skladna z načeli socialističnega družbenega reda. Jugoslovanski arhitekti so obdržali zavidljivo stopnjo avtonomije in dobre povezave z arhitekturnim gibanjem v tujini, hkrati pa so še vedno lahko sledili ciljem novo nastajajoče socialistične družbe. Arhitektura je postala ena najbolj naprednih sil kulturnega udejstvovanja v mladi državi.
Načrtovalci so začeli iskati in razvijati nove urbanistične in arhitekturne rešitve za organizacijo razvoja stanovanjske gradnje. Svoj lastni arhitekturni izraz in tehnološke invencije so ob upoštevanju regionalnega zgodovinskega in družbenega konteksta združevali z modernističnimi in funkcionalističnimi načeli. Cilj je bil čim hitreje zagotoviti boljšo kakovost bivanja za širšo populacijo, vendar so morale biti rešitve racionalne in ekonomične.
generalni urbanistični plan razvoja Ljubljane (GUP)
V Ljubljani je ključne projekte prenove in razvoja mesta prevzela mlada generacija arhitektov pod vodstvom arhitekta in profesorja Edvarda Ravnikarja, študenta Jožeta Plečnika, ki je tik pred drugo svetovno vojno delal v studiu Le Corbusier.
Leta 1955 so na ljubljanski šoli za arhitekturo v seminarju prof. Ravnikarja izdelali študijo radialnega razvoja mesta Ljubljana, ki je temeljila na lokalnih geografskih značilnostih, vključevala pa je tudi najnovejša mednarodna dognanja v urbanističnem načrtovanju (predvsem skandinavska: glavna referenca je bila soseska Vallingby, satelitsko naselje v predmestju Stockholma).
Študija je predlagala vrsto visokih stanovanjskih objektov vzdolž mestnih vpadnic, med njimi pa je predvidela dolge jezike zelenih površin, segajočih vse do središča mesta.
NASLOVNICA GENERALNEGA URBANISTIČNEGA PLANA MESTA LJUBLJANE – GUP, L. 1965
Predlagani model je postal osnova za Generalni urbanistični plan razvoja Ljubljane, sprejet leta 1965. To je bil prvi celovit urbanistični dokument mesta po drugi svetovni vojni, ki je mesto razdelil na urbana območja, sosesko pa opredelil kot temeljni organizacijski princip urbanističnega razvoja mesta.
Istega leta je bila izvedena tudi stanovanjska reforma, ki je sprožila začetek gradnje stanovanj za trg. Nadaljnji razvoj mesta je potekal z intenzivno gradnjo stanovanjskih naselij vse do konca 80. let.
GENERALNI URBANISTIČNI PLAN MESTA LJUBLJANE – GUP, L. 1965
idealna soseska
Stanovanjska območja so bila zasnovana kot sociološka in fizična združenja, prostorski kompleksi – soseske. To so bile sklenjene avtonomne teritorialne enote, ki so omogočile boljšo organizacijo prostorskega razvoja mesta. Praviloma so bile načrtovane z ‘zazidalnimi načrti’.
Osnovni model soseske, načrtovan v merilu ulic in poti za pešce, z osnovno šolo v središču (kakršnega je leta 1929 zasnoval ameriški urbanist Clarence Perry za regionalni načrt New Yorka), je bil nadgrajen z organizacijo prostora v skladu s funkcijo: stanovanjske površine, javne površine, prometno omrežje, rekreacijske površine in zeleni prostor. V okviru soseske, ki je bila zamejena z obodno prostorsko mejo skupne funkcije, so bile načrtovane vse za vsakdanje življenje prebivalcev bistvene funkcije: socialne, izobraževalne, kulturne in storitvene dejavnosti.
IDEALNA SOSESKA
Model ‘Idealne soseske’ je bil leta 1958 predstavljen na razstavi Družina in gospodinjstvo v Zagrebu. Programsko shemo stanovanjske soseske za 5000 prebivalcev je zasnovala skupina študentov v seminarju profesorja Edvarda Ravnikarja: V. B. Mušič, A. Pibernik, M. Jernejc, M. Dobravec, J. Lap, J. Lajovic
Za spodbujanje raznolikosti v socialni strukturi prebivalstva je model vključeval različne stanovanjske tipologije, od visokih stanovanjskih stavb do individualnih hiš. Središče soseske je bilo v prostoru poudarjeno z visokimi stolpnicami, ki so oblikovale prepoznavno identiteto/identifikacijsko točko naselja. Središče se je nahajalo ob glavni cesti na zunanjem robu območja, avtobusno postajališče je bilo v neposredni bližini. Prometne poti so bile popolnoma ločene od območij za pešce, znotraj soseske tranzitni motorni promet ni bil mogoč. Kakovostne, velikodušno odmerjene zelene odprte javne površine v sklopu stanovanjske soseske so bile načrtovane izredno skrbno in premišljeno.
Ta koncept je bil predstavljen kot model “idealne soseske” za 5000 prebivalcev na razstavi “Družina in gospodinjstvo” leta 1958 v Zagrebu.
soseske – splošni opis
VS-1 TRNOVSKI BLOKI: soseske so bile zasnovane kot skupine manjših grajenih struktur, ki se prepletajo z naravnim okoljem
Načrtovanje stanovanjskih sosesk v Sloveniji v obdobju od 1960 do konca osemdesetih je vključevalo vsa ključna načela “idealne soseske”, ki pa so bila vedno implementirana na inovativen način, z veliko zavezanostjo k raziskovanju novih stanovanjskih konceptov, prilagojenih modernemu načinu življenja.
Modernistične soseske v Ljubljani odlikujejo močna, izrazita ter jasna urbanistična in arhitekturna zasnova, dobra vključenost v okoliški prostor in kakovostne življenjske razmere. Namesto gradnje kompaktnih megastruktur (kar je bila globalno razširjena praksa v tistem času) so bile soseske zasnovane kot skupine manjših struktur, ki se prepletajo z naravnim okoljem. Končna oblika stavb izhaja iz uporabljenih konstrukcijskih načel, gradbenih tehnik ter materialov in je rezultat skrbno izdelane ideje in logike gradnje. Oblikovanje kakovostnih odprtih javnih površin na območju sosesk je bilo prav tako pomembno kot snovanje zgradb.
BS-7 SOSESKA RUSKI CAR: Modernistične soseske v Ljubljani odlikujeta izrazita ter jasna urbanistična in arhitekturna zasnova.
Nove soseske so ponujale dostojen življenjski standard vsem. Še danes se nahajajo v neposredni bližini zelenih rekreacijskih površin, opremljene so z vso sodobno infrastrukturo, zaradi umeščenosti ob glavnih mestnih vpadnicah pa imajo dober dostop do javnega prevoza (mestni avtobus) in dobro prometno povezavo s središčem mesta ter širšo okolico.
Zemljevid modernističnih sosesk v Ljubljani: http://www.mao.si/Upload/file/Modernisticne%20soseske%20v%20Ljubljani.pdf
pomanjkljivosti modernističnih sosesk
Večina sosesk ni bila realizirana v celoti. Prvotni projekti so bili spremenjeni bodisi v smislu povečane gostote pozidave bodisi glede načrtovanega programa, vedno zaradi političnih ali ekonomskih pritiskov. Soseska je bila v okviru enotnega postopka prostorskega načrtovanja obravnavana predvsem kot organizirana enota stanovanjske gradnje. Od trenutka, ko je bil uveden tržni model stanovanjske gradnje, podprt s posojili bank in državnimi garancijami, vidik skupnosti ni bil več v ospredju. Zato spremljevalni javni program ni bil ključnega pomena in je bil pogosto realiziran v minimalnem obsegu.
S posledicami kompromisov med strokovnimi rešitvami ter političnimi oziroma ekonomskimi zahtevami se današnji prebivalci soočajo vsak dan – to je pomanjkanje skupnostnih prostorov in pomanjkanje javnega programa. Velik problem v soseskah predstavlja tudi občutno premajhno število parkirnih mest glede na današnje potrebe.
SOSESKA BS-3: Neprimerni posegi na fasadah in nenamenska raba skupnih odprtih prostorov rušijo skladnost celotnih sosesk.
V zadnjih nekaj desetletjih se je začela podoba sosesk opaznejše spreminjati. Neusklajeni individualni posegi na fasadah in množične prenove energetske učinkovitosti objektov, večinoma nespoštljive do izvorne arhitekture, kvarijo vizualno podobo stavb in uničujejo avtentičnost arhitekture. Posledično se ruši skladnost celotnih sosesk, ki se spreminjajo v neprepoznavne komplekse z porušeno identiteto.
trenutno stanje in razlogi za nastalo situacijo
Razpad Jugoslavije in osamosvojitev Slovenije leta 1991 sta privedla do sprememb v političnem sistemu. Transformacija slovenske družbe v socialno-ekonomski sistem, ki temelji na zasebni lastnini je močno vplivala na razvoj države, odraža pa se tudi v prostorski politiki in zakonodaji. Eden ključnih zakonov o privatizaciji, ki je bistveno zazanamoval prehod iz socializma v kapitalizem, je bil Stanovanjski zakon, sprejet že leta 1991. Neposredna posledica zakona je zelo velika razdrobljenost lastništva v večstanovanjskih stavbah (več kot 90% stanovanj je v zasebni lasti, stanovanj v javni lasti praktično ni, posledično pa smo priča velikemu pomanjkanju najemniških stanovanj). Problematični posledici zakona sta tudi veliko število različnih upravnikov stavb v posameznem naselju in še vedno nejasna lastniška razmerja glede javnih površin znotraj stanovanjskih sosesk. Vse skupaj se odraža v trenutnih razmerah v teh bivalnih okoljih.
SOSESKA KOSEZE – TERASASTI BLOKI: V zadnjih nekaj desetletjih se je začela podoba sosesk opaznejše spreminjati.
Potrebno pa je podariti, da današnje nezavidljivo stanje v soseskah ni posledica neustreznih ali zastarelih “socialističnih” urbanih postavitev in arhitekturnih konceptov ali problematične socialne strukture prebivalcev, temveč nepopolno izvedeni programi, predvideni v prvotnih projektih, in problematičen, slabo zasnovan način privatizacije kolektivne lastnine takoj po osamosvojitvi Slovenije. Tudi spremembe prostorske zakonodaje, ki so rahljale določila glede dopustnih posegov v prostor, se negativno odražajo v slovenski krajini, še posebej v naseljih, kjer je gostota pozidave visoka.
prostorska zakonodaja in njeno izvajanje
Posledica pomanjkljivih zakonskih in regulativnih ukrepov, predvsem pa dopuščanje nedoslednosti pri izvajanju le-teh, se odražajo v neprimernem odnosu širše družbe do pomena harmonično urejenega okolja. Nizka raven prostorske kulture vodi v prostorski kaos, kakršnemu smo priča v Sloveniji.
SOSESKA KOSEZE – TERASASTI BLOKI: Dopuščanje nedoslednosti pri izvajanju zakonskih in regulativnih ukrepov, se odraža v neprimernem odnosu širše družbe do pomena harmonično urejenega okolja.
Zakonodaja na področju gradbeništva in prostorskih posegov je slabo urejena. Zlasti je problematičen sklop dopustnih posegov v stavbe, ki spadajo v kategorijo vzdrževanja, za katere ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja in s tem nobene strokovno pripravljene projektne dokumentacije. Vzdrževalna dela vključujejo obnovo in energetsko obnovo fasad, zasteklitev balkonov in lož, zamenjavo oken itd., kar vse pomembno vpliva na spreminjanje vizualne podobe stavb in posledično njene okolice. Nadzor posegov v prostor, za katerega pridobitev gradbenega dovoljenja ni potrebena, ni v pristojnosti gradbene inšpekcije. V novem Gradbenem zakonu – GZ iz l. 2017 in v njegovi podzakonskih aktih so določbe ostale nespremenjene, kljub stalnim opozorilom strokovne javnosti o uničujočih posledicah take ureditve. Poleg tega je v Sloveniji močno razširjena praksa zanemarjanja pristojnosti iz naslova avtorskih pravic v arhitekturi, kar povzroča neomejeno zlorabo dopustnih posegov za posege v avtorsko oblikovanje objektov, predvsem stavb.
Stanovanjski zakon določa, da lahko lastnik izvaja vzdrževalna dela, spremembe in izboljšave na svoji lastnini, če to ne škoduje drugim delom stavbe in ne spremeni videza stavbe. Za kršitve te določbe so predvidene denarne kazni, dejansko pa nadzora nad posegi ni, prav tako nihče ne izvaja sankcij. Novi ljubljanski občinski prostorski načrt (OPN MOL, izvedbeni del) določa pogoje za vzdrževanje več-lastniških stavb (rekonstrukcija fasade samo v prvotni barvi, zasteklitev balkonov mora temeljiti na enotni rešitvi celotne stavbe, menjava oken je dovoljena le dosledno z določitvijo iz gradbenega dovoljenja itd.), vendar trenutno ustrezen nadzor nad izpolnjevanjem teh določb še ni vzpostavljen, čeprav bi ga morala izvajati mestna inšpekcijska služba. Te določbe se na splošno upoštevajo le, če občina s finančnimi subvencijami sodeluje pri obnovi stavbe.
Če povzamemo, nejasna in neusklajena zakonodaja, predvsem pa nespoštovanje zakonov, odsotnost nadzora nad intervencijami in pomanjkanje sankcij za kršitve, dajejo občutek zakonitosti takšnim dejanjem znotraj slovenske družbe.
Vse to v veliki meri prispeva k današnji neprivlačni podobi več-stanovanjskih stavb ali sosesk. Posamezni lastniki stanovanj sledijo svojim interesom in izpolnjujejo svoje želje in potrebe, pozabijo pa, da se kakršen koli poseg v ovoj stavbe odraža tudi v skupnem prostoru. Posledice neprimernih posegov na zunanjosti objektov so degradirane zgradbe, degradirane zgradbe pa zmanjšujejo kakovost javnega prostora, naše skupne dobrine.