ali ‘NAVODILA ZA UPORABO’
Zaradi novih potreb, ki izhajajo iz sodobnega načina življenja in novih okoljevarstvenih zahtev, so nekatere spremembe v stanovanjskih soseskah in na objektih nujne in neizogibne. Če želimo z izvedenimi spremembami v prostor doseči pozitivne učinke za prebivalce, stanovanjsko dediščino (registrirano kot kulturno dediščino ali ne) in okolje, morajo biti posegi skrbno premišljeni in načrtovani v dialogu z vsemi udeleženci. Vsi posegi na zgradbah ali v skupni odprti prostor sosesk morajo biti izvedeni tako, da ostanejo izvorna arhitektura in njene prepoznavne značilnosti oz. prvotna namembnost prostora ohranjene. Tako bo tudi ohranitev identitete soseske zagotovljena.
Da se lahko pravilno lotimo posegov v stavbe ali prostor, moramo razumeti tako arhitekturno zasnovo stavbe kot urbanistični koncept celotne soseske.
Pred začetkom načrtovanja prenove posameznega objekta je potrebno opredeliti vse elemente in značilnosti, ki opredeljujejo vizualno podobo zunanjosti in notranjosti stavbe. Odstranjevanje ali spreminjanje bistvenih arhitekturnih elementov na zgradbi vodi v uničenje njene prepoznavnosti. Enako velja za prostorsko identiteto: potrebna je opredelitev, zaščita in ohranjanje vseh urbanističnih značilnosti, ki so ključne za ohranjanje identitete soseske.
IDENTITETA PROSTORA
Identiteta prostora in karakter soseske sta sestavljena iz vrste značilnosti, zaradi katerih je območje prepoznavno in edinstveno. Bistvene karakteristike, ki ustvarjajo identiteto prostora, so naravno okolje in lokalne fizične razmere, vključno z vsemi zaznavnimi posegi v prostor, ki jih je izvedel človek. Odprti javni prostori (ulice, trgi, parki), razmerja med odprtimi javnimi prostori in pozidanimi površinami, način, kako so zgradbe umeščene v prostor in razmerja med njimi, arhitekturne značilnosti stavb na nekem območju in njihovi gabariti (velikost in višina objektov), so le nekatere izmed njih.
Če želimo, identiteto soseske ohraniti, je bistveno, da se ohrani tiste njene karakteristike, ki v soseski zvišujejo kvaliteto bivanja in po katerih se razlikuje od vseh ostalih naselij. Obsežni posegi v izvorni urbanistično-arhitekturni koncept območja niso dopustni.
SKUPNO DOBRO IN ODPRTI JAVNI PROSTOR
Prevelike spremembe izvornega urbanističnega in funkcionalnega koncepta soseske praviloma poslabšajo situacijo v prostoru, s tem pa tudi uporabniško izkušnjo. Zato delitev in privatizacija javnih površin v soseskah pomeni oškodovanje javnega interesa. Javnim odprtim prostorom v soseskah je potrebno dodeliti status grajenega javnega dobra, ta območja morajo ostati celovita in na voljo vsem uporabnikom. Pristojnosti in odgovornosti javnih komunalnih služb ter lokalnih skupnostih glede vzdrževanja teh prostorov pa je potrebno nedvoumno dogovoriti.
Ograjevanje posameznih stavb ali območij (z nekaj izjemami kot so npr. igrišča za igre z žogo) in zapiranje prehodov skozi objekte znotraj sosesk ne bi smelo biti dopustno. Ograje in zapore onemogočajo prehode in bližnjice ter omejujejo dostope do (pol) javnega skupnega prostora, in pomenijo zavračanje ideje skupnega prostora, ki je v času nastanka sosesk predstavljala bistveni element urbanističnega snovanja. Stavba, ograjena z ograjo, je izolirana od okolice, katere sestavni del je izvorno bila in dejansko še vedno je. Lastniki, ki ogradijo stavbo skupaj s ‘pripadajočim funkcionalnim zemljiščem’, si prilastijo del javnega prostora in ostalim prebivalcem soseske omejujejo dostop nanj. Hkrati pa sami še naprej uporabljajo preostali odprti skupni prostor soseske, ki bi si ga lastniki drugih objektov po istih pravilih tudi lahko privatizirali in ogradili. Če bi se stanovalci vseh blokov v soseski odločili za ta korak, bi se javne površine v spremenile v labirint z visoko kovinsko ograjo dvostransko zamejenih poti. To bi imelo uničujoč učinek na kvaliteto bivanja v širšem območju soseske.
Odprti prostori v soseskah omogočajo vzpostavljanje novih poznanstev med ljudmi, zato jih je treba dobro vzdrževati in jih namensko uporabljati. Na lokalni ravni bi bilo treba vzpostaviti prakso celovite urbane prenove sosesk, da bi izboljšali njihovo fizično, ekonomsko in socialno stanje. Vključujoč proces prenavljanja skupnih prostorov krepi vezi med prebivalci in njihov občutek pripadnosti skupnosti. Več ko prebivalci prostor uporabljajo, bolj ga ‘imajo za svojega’. Posledično zanj lepše skrbijo, rezultat pa so bolje vzdrževani javni prostori v soseskah.
Javne površine na splošno bi bilo treba obravnavati kot skupno dobro, “naš skupni prostor”, ne glede na lastništvo. Kdor prostor uporablja, ga soustvarja s svojo prisotnostjo, z načinom, kako ga uporablja in z dejavnostmi, ki jih tam izvaja. Odgovornost (vsaj moralna) za pravilno vzdrževanje in urejenost javnih prostorov je odgovornost celotne skupnosti; uporabniki prostora pa morajo postati njegovi aktivni skrbniki.
Z ustrezno motivacijo prebivalcev in drugih uporabnikov prostora je mogoče znatno izboljšanje razmer v odprtih javnih prostorih sosesk. Toda uspešna celovita prenova celotnih sosesk je možna le s plodnim sodelovanjem vseh strani, ki pri projektu morajo sodelovati: javne institucije (država, občine), finančne ustanove (banke), prebivalci, nevladne organizacije in tehnični strokovnjaki.
Parki, površine za rekreacijo na prostem in otroška igrišča
V sklopu načrtovanja modernističnih sosesk je bilo oblikovanje kakovostnih urejenih zelenih površin enako pomembno kot oblikovanje ostalih elementov soseske. Bližina narave ljudem omogoča polnejše življenje, urejene zelene površine znotraj urbanih ureditev pa vzpostavljajo bolj prijetno ter zdravo okolje in s tem občutno zvišujejo kvaliteto bivanja.
Ljudje parkovne površine uporabljajo pogosteje, če od njihovih bivališč oz. vsakodnevnih poti niso preveč oddaljene. Zelene parkovne površine znotraj sosesk so prebivalcem lahko dostopne. Urejene rekreativne površine in otroška igrišča jim omogočajo rekreacijo, sprostitev, učenje, meditacijo, druženje in igro na prostem, v kvalitetnem okolju v neposredni bližini doma.
Visokodebelna drevesa členijo zunanji prostor, zakrivajo vizualno moteče elemente v naselju in nadgrajujejo splošen vtis o celotni soseski. Intenzivno zasajene površine delujejo kot dušilci mestnega hrupa in pomembno prispevajo k zmanjševanju onesnaženosti zraka. Zelene površine na raščenem terenu pa imajo tudi velik pomen kot zadrževalniki meteorne vode, saj omogočajo neposredno ponikanje padavinskih vod in s tem pomembno prispevajo k razbremenitvi meteornega kanalizacijskega sistema.
Tudi s stališča preprečevanja pregrevanja mesta in ustvarjanja toplotnih otokov je prisotnost visokodebelnih listopadnih dreves v okolici objektov izrednega pomena. Le ta v toplejših letnih časih površinam pod drevesnimi krošnjami nudijo senco in s tem bolj vzdržne razmere za zadrževanje, bivanje, igranje na prostem. Drevesa posajena na južno ali zahodno stran objekta objekt senčijo in ga s tem ščitijo pred pretiranim pregrevanjem.
Glede na trende globalnega segrevanja in posledično vedno bolj vroča poletja pri nas, bo prisotnost zelenih površin v urbanih okoljih vedno bolj pridobivala na pomenu. Zelene površine pomenijo bistveno manjše pregrevanje in akumuliranje toplote v neposredni okolici objektov (ter posledično nezaželeno oddajanje toplote s časovnim zamikom-v nočnem času), kot tlakovane oz. asfaltirane površine. Ugodnejša mikroklima okolice objekta pomeni tudi ugodnejšo klimo v samem objektu, omogoča pa tudi možnost naravnega prezračevanje prostorov.
Prednosti bivanja v zelenem in sonaravnem okolju se mora zavedati vsak posameznik in si prizadevati za ohranitev vsakega visokodebelnega drevesa ali zelenice v naselju, tako na javnih površinah kot tudi na privatnih vrtovih.
parkirna mesta
V soseskah pomanjkanje parkirnih zmogljivosti in posledično nevšečnosti pri iskanju prostega parkirnega mesta predstavlja najpogostejšo težavo. Današnje potrebe po parkirnih mestih so večje kot v času gradnje sosesk, in močno presegajo razpoložljive kapacitete. Stanovalci so tako primorani improvizirati; avtomobili so parkirani povsod, na pločnikih, travnikih, intervencijskih poteh itd. V soseskah, kjer so bile parkirne garaže predvidene, vendar niso realizirane (BS-3, BS-7, Fužine), je treba zagotoviti njihovo izgradnjo; drugje je treba najti rešitve za dodatne parkirne zmogljivosti. Parkiranje na javnih odprtih površinah, namenjenih drugim rabam, mora biti prepovedano, preprečeno in sankcionirano.
Skladno s težnjami po trajnostnem razvoju in stremenju k nizkoogljični družbi, ki vključujeta tudi trajnostni način prevoza, bi bilo za opravljanje poti po vsakodnevnih opravkih potrebno začeti čimbolj množično uporabljati javni prevoz, kolo ali hojo in čimprej uvesti možnost souporabe avtomobilov. Smiselno bi bilo tudi razmišljati o omejitvi števila avtomobilov na gospodinjstvo, a pred tovrstnim ukrepom je potrebno najprej zagotoviti učinkovit javni prevoz. Posledica zmanjšanja števila avtomobilov v soseskah bi bila manjša potreba po parkirnih mestih, pomanjkanje parkirnih mest pa ne bi več predstavljalo tako perečega problema. Razmere v soseskah bi se samodejno izboljšale.
Ograje – ograjevanje atrijev:
Praviloma je v stanovanjskih soseskah del pritličnih enot namenjen stanovanjem, ki jim pripada vrt ali atrij. Zasebni atriji soustvarjajo zelene javne pasove ob pešpoteh ali parkih oz. zelenicah. Uravnotežena kombinacija javnih in zasebnih odprtih zelenih površin ustvarja raznolike zunanje ambiente v območju.
Veliko lastnikov zasebnih atrijev svoje vrtove ograjuje po svojih potrebah in željah ter v skladu z lastnimi estetskimi prepričanji. Rezultat odsotnosti enotnega pristopa k izvedbi ograj, void v nevšečen in neurejen izgled skupnih odprtih prostorov in tudi celotne soseske.
Zato je treba poiskati enotno rešitev, ki bo skladna s primarno urbanistično in arhitekturno zasnovo stanovanjskega naselja. V vsaki soseski bi bilo potrebno pripraviti nekaj variant medsebojno kompatibilnih rešitev za vrtne ograje, npr. živa meja, ali kombinacija lesene ograje in žive meje ipd.. Vse variacije bi morale biti podrobno opisane in slikovno predstavljene (načrt, fotografija). Lastniki bi lahko sami izbirali zase najprimernejšo opcijo, dogovorjene različice pa bi morale biti zavezujoče za vse, brez izjem.
Javno pritličje:
Pritličnim prostorom namenjenim javnemu programu je potrebno oblikovati podobo, ki bo sledila prvotnemu konceptu oblikovanja objektov.
Za vse neprimerne izvedbe zasteklitev, nadstreškov, izveskov, napisov, zamejitev, itd. je potrebno predvideti zamenjavo s primernejšimi, oblikovno poenotenimi, strokovno pripravljenimi rešitvami, ki bodo skladne z arhitekturnim izrazom osnovnih objektov.
Bistvenega pomena pa je ponovna oživitev praznih prostorov v parterju. V njih bi bilo mogoče urediti skupne prostore za stanovalce, prostore za skupno delo (co-working), prostore za medgeneracijsko sodelovanje, študijske sobe, javno pralnico in drugo splošno uporabo.
ARHITEKTURNI KARAKTER
Arhitekturni karakter je najbolj berjiv ob pogledu na pročelje objekta – fasado. Izhaja iz namembnosti in načina uporabe stavbe, in je odraz vseh arhitekturnih principov in elementov, uporabljenih pri zasnovi in izvedbi objekta. Zaradi arhitekturnega izraza ali karakterja se stavba razlikuje od vseh ostalih, je edinstvena in ima svojo prepoznavno identiteto.
Končno vizualno podobo stavbe določajo različni vizualni in fizični vidiki, kot so estetski elementi (simetrija, kompozicija, kontrast, enotnost in merilo), pa tudi funkcija, tehnologija gradnje in konstrukcija objekta, uporabljeni materiali, barve, teksture, velikost in oblika objekta. Arhitekturni karakter je odvisen tudi od arhitekturnega konteksta, ki ga opredeljujejo značilnosti prostora in okolja, kjer se objekt nahaja, regionalni značaj in pa zgodovinsko obdobje iz katerega objekt izhaja. Za vsak arhitekturni slog je značilna uporaba določenih arhitekturnih elementov in principov, zaradi katerih je grajeni objekt prepoznaven in zgodovinsko določljiv.
Glavne značilnosti modernizma so preprostost oblike, funkcionalnost, jasna struktura, uporaba pristnih materialov in odsotnost ornamentacije. Različni materiali na fasadah (vidni beton, opeka, kovina, kamen, les …) so hkrati glavni likovni elementi modernističnega izraza. Ohranitev avtentičnosti in prepoznavnosti tovrstne arhitekture je pogosto ogrožena zaradi nepravilnega, neprofesionalnega in neusklajenega pristopa k izvedbi vzdrževalnih del, prenov ali zagotavljanja večje energetske učinkovitosti stavb, nespoštljivo do oblikovnih značilnosti obravnavanega objekta, večinoma brez sodelovanja arhitekturne stroke. Rezultat takih prenov so odstranjeni ali prekriti bistveni oblikovni arhitekturni elementi, ki definirajo arhitekturni izraz, kar vodi v nepopravljive spremembe na stavbi in v uničenje karakterja in prepoznavnosti modernističnega objekta.
‘Ko stavbe izgubijo svoj karakter, začneta cenenost in banalnost prevladovati tudi v odnosu do okolja’_citat iz pogovora z arhitektom in urbanistom Nikom Jurca, RAZPOTJA, marec 2014
RAZPOTJA, marec 2014, Pogovor z arhitektom in urbanistom Nikom Jurca: http://old.razpotja.si/ko-stavbe-izgubijo-svoj-karakter-zacneta-cenenost-in-banalnost-prevladovati-tudi-v-odnosu-do-okolja-intervju-z-nikom-jurco/
FASADE_FASADNE OBLOGE
Pojem ‘fasada’ se danes uporablja kot sinonim za zunanje stene zgradbe, pa tudi kot sinonim za finalni zunanji zaščitni plašč osnovne konstrukcije objekta. Osnovna funkcija fasade je zaščita notranjih prostorov pred vremenskimi vplivi (temperature, padavine, veter), ostalimi vplivi iz okolja ter požarom, ima pa tudi pomembno dekorativno vlogo. ‘Fasada’ kot zunanji plašč predstavlja največji oblikovni element na objektu in ima bistveno vlogo pri končnem arhitekturnem izrazu stavbe.
Finalni zaščitni plašč objekta se lahko izvede kot kontaktno fasado ali prezračevano fasadno oblogo. Značilnosti uporabljenih materialov, kot so njihova tekstura, oblika in barva, oziroma velikost uporabljenih fasadnih elementov in vzorec zlaganja le teh, skupaj z načinom izvedbe stikov/spojev (njihova barva, širina in globina), v največji meri definirajo podobo vsake stavbe.
Nenadzorovano in nestrokovno poseganje v premišljen izbor materialov, barv in način njihovega kombiniranja ter izvedbe detajlov fasadne obloge, lahko popolnoma spremeni oziroma uniči karakter stavbe.
ometane fasade – ometi in barve
Struktura in barva fasade določita karakter tako stavbi kot tudi širši okolici, v kateri se stavba nahaja. Barve fasad objektov pomembno vplivajo na atmosfero v odprtem javnem prostoru, ki ga obdajajo. V obdobju modernizma je bila barvna shema enakovreden oblikovni element pri postavljanju arhitekturno-urbanističnega koncepta.
Pred sprejemom Zakona o graditvi objektov leta 2004 so bile barve fasad določene v gradbenem oz. lokacijskem dovoljenju. V procesu načrtovanja stanovanjskih sosesk so bile barvne sheme določene že v urbanistični fazi, pri posameznih objektih pa je bila barva opredeljena v gradbenem dovoljenju. Izbor barv fasad je bil plod strokovnega premisleka, pri bolj kompleksnih projektih je bil določen na podlagi izdelanih barvnih študij.
Ne glede na to, da podobe stavb v prostoru kreirajo skupni javni prostor, po današnji zakonodaji prenova fasade spada pod vzdrževalna dela, za katera ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, niti projektne dokumentacije, ki bi temeljila na strokovnem premisleku in bi bila podpisana s strani pooblaščenega arhitekta. Novo barvo fasade in teksturo ometa lahko izberejo sami lastniki, upravniki stavb, ali pa jo predlaga kar izvajalec prenove. Po svojih laičnih estetskih merilih in brez občutka za prostor se pogosto odločajo za intenzivne barvne odtenke in (namenoma) ne sledijo prvotni barvni shemi. Posledice take prakse so podobo slovenskega prostora že močno skazile, opaziti pa jih je mogoče tudi v najimentinejših modernističnih soseskah v Ljubljani.
Originalna barvna shema 
Nove barve fasad
Podpis pod fotografijo: V soseski BS 3, kjer je imela večina nizkih blokov svetlo sive ali oker fasade iz betonskih panelov z reliefnimi vzorci, je danes težko najti še kakšen blok, ki nima prebarvane fasade. Posamezni pasovi stavb ali celotne zgradbe so pobarvani v nenavadnih živih barvah in barvnih kombinacijah.
Pri načrtovanju prenove ali energetske sanacije fasade je priporočljivo sodelovanje stanovalcev in upravnikov z arhitekturno stroko. Arhitekt bo preučil situacijo in pripravil barvno študijo, v kateri bo določil barve in teksture posameznih površin fasad ter vse potrebne detajle. V soseskah pa je potrebno stremeti tudi k čimboljši komunikaciji med vsemi stanovalci in upravniki, ter k usklajenemu odnosu do posegov v prostoru.
V stanovanjskih soseskah, ki so bile enotno načrtovane, je pri prenovah fasad nujno potrebno ohraniti izvorni arhitekturni izraz. Glede barv in tekstur je potrebno slediti originalnemu izboru in na ta način ohranjati uglašeno podobo celotnega naselja. Uvajanje novih barv na fasade objektov pomeni nedopustne posege v arhitekturni koncept, s katerimi stavbe izgubijo svoj karakter, celotna soseska pa celovitost in identiteto.
„Za hišo je namreč zelo pomembno, kakšna je njena barvna podoba, saj se s spremembo barve lahko popolnoma spremeni tudi njen značaj in sporočnost.“ _Citat iz pogovora z arhitektom in urbanistom Nikom Jurca, RAZPOTJA, marec 2014
Trajekt: Mavrični terorizem v soseskah
Na Facebooku se je formirala iniciativa Petdeset odtenkov slovenskih fasad, ki na satiričen način opozarja na problem .
https://www.facebook.com/50osf
fasadna opeka
Fasadne obloge iz žgane opeke so okolju prijazne, lepe in stavbi zagotavljajo klasičen ali sodoben videz. Imajo številne prednosti pred drugimi fasadnimi materiali, kot so visoka obstojnost, dolgotrajna privlačnost, brezčasna estetika, trajnost, dodatna toplotna izolacija, enostavno vzdrževanje in požarna varnost.
V Sloveniji so objekti s fasadami iz žgane opeke precej redki. Zaradi lastnosti materiala in njegove estetike so fasadno opeko kot zaključni sloj na obodnih zidovih v večji meri začeli uporabljati v obdobju modernizma. Med izvedenimi tovrstnimi objekti je veliko večstanovanjskih zgradb, ki so posamično umeščene v prostor (stolpiči TERM), v tej maniri pa so bile zgrajene tudi celotne soseske, kot so Ferantov vrt in Trnovski bloki in Fužine (?). Preproste, vendar učinkovite opečne kompozicije strukturirajo fasadne površine in predstavljajo pomemben oblikovni element, ki daje stavbam in celotnim soseskam svojstven arhitekturni izraz.
Prebivalci nekaterih objektov se danes srečujejo s problemom vdiranja vlage skozi opečne fasadne obloge v notranje prostore. To je lahko posledica neustrezne kakovosti vgrajenega materiala ali/in nepravilne izvedbe opečnih fasad, lahko je posledica slabega vzdrževanja stavb, ali pa kombinacija vsega naštetega. Živimo v času, ko so vedno večje težnje in potrebe po doseganju boljše energetske učinkovitosti stavb. Zato se danes soočamo z izzivi, kako uspešno sanirati stavbe z opečnimi fasadami ali na njih izvesti energetsko prenovo.
Pravilen pristop k sanaciji ali prenovi bo ohranil opečne fasade, tako vizualno kot materialno, z vsemi značilnimi detajli.
more about the topic:
https://wienerberger-building-solutions.com/expertise/bricks-for-fa%C3%A7ades
https://cooperator.com/article/on-the-bricks/full
V Ljubljani je bilo izvedenih že več poskusov sanacije in/ali prenove objektov z opečnimi fasadami, ki pa niso dali navdušujočih rezultatov in so nam lahko v poduk, kako se k prenovi tovrstnih objektov v prihodnosti ne sme pristopati. Nekaj primerov:
Primer 1 _ Izvedena je bila sanacija opečnega zidu z zamenjavo posameznih poškodovanih kosov fasadne opeke, ki pa se žal v barvi močno razlikujejo od originalnih.
Primer 2 _ Lastniki nekaterih objektov so se odločili v nižjih etažah odstraniti vertikalne strukturne dekoracije na fasadah, ki so bile izvedene z rotiranjem in zamikanjem opečnih gradnikov. Razlog je bil preprečevanje nevarnosti vloma. Odstranjevanje dekoracije je bilo izvedeno z rezanjem/žaganjem elementov, ki so bili izmaknjeni iz ravnine opečne fasade.
Primer 3 _ Najprej je bila odstranjena originalna obloga iz fasadne opeke, potem so bila izvedena vsa potrebna popravljalna dela in novi sloj toplotne izolacije. Prenova je bila zaključena z izvedbo zaključnega sloja fasade s tankoslojnim ometom. Da bi se pribižali originalni podobi objektov, so bile fasade dekorirane z matričnim vzorcem, ki posnema opečne zidake na fasadnem sistemu. Vendar detajli niso prepričljivo izvedeni, ‘šivanih’ vertikalnih robov, ki so strukturirali fasado, ni več, izbrana barva ‘opeke’ ni dober približek barvi originalnih gradnikov in je preveč enotna,…
Vsi zgoraj omenjeni posegi imajo negativen vpliv na končno podobo stavbe.
V prvem primeru gre sicer za pravilen pristop k sanaciji fasade, žal pa je bilo premalo pozornosti namenjene izboru pravilnega odtenka novih opečnih gradnikov.
Drugi primer bi lahko opredelili za vandalizem oz. za nedopusten poseg na obličje stavbe. Nevarnost vloma je mogoče reševati na mnogo načinov, maličenje arhitekture ni prava pot.
Tretji primer pa je popoln izraz mentalitete sodobnega časa – sveta potrošnje, približkov, imitacij in ponaredkov, sveta hitrih in poceni rešitev s kratko življenjsko dobo. Risanje oz. barvanje opek na tankoslojni fasadni plašč in imitiranje betonskih horizontalnih vezi s sivo barvo pač ne moreta nadomestiti pristnih materialov in detajlov, ki izvirajo iz lastnosti gradiv. Če je imitacija dobra, je z distance mogoče prepričati gledalca, da opazuje stavbo z oblogo fasade iz žgane opeke, a prvi dotik s fasado razkrije resnico – ‘opeka’ zveni votlo, fuge so preplitke,… Če pa imitacija ni vrhunsko izvedena, prevaro pokaže že pogled od daleč: izdajalski so vogali oz. detajli, kjer se ‘stikata dva materiala’, naprimer ‘opeka’ in ‘beton’, oba brez debeline. Z imitacijami avtentičnosti arhitekture ni mogoče ohranjati, stavbe izgubijo svoj karakter.
Če zaradi potrebe po dodatni toplotni izolaciji stavbe izvedba fasade iz polne fasadne opeke ni mogoča, ker bi se zidovi preveč odebelili, bi bil sprejemljiv kompromis izvedbe opečne fasade z oblogo iz tankih fasadnih opečnih ploščic. Takšna rešitev bi zagotovila ohranjanje vizualne in materialne pristnosti stavbe. Bi bilo pa v tem primeru potrebno najti še način za izvedbo originalne dekoracije na robovih in vogalih, ki je bila izvedena z vrtenjem in zamikanjem posameznih opečnih gradnikov.
http://www.beldenbrick.com/thin-brick/thin-brick-specifications.aspx
beton
V obdobju najintenzivnejše gradnje sosesk je bilo veliko večstanovanjskih stavb grajenih s tehnologijami, ki so omogočale hitro in racionalno gradnjo. Gradilo se je po sistemu na mestu litega betona, izvajalo se je skeletne armiranobetonske konstrukcije v kombinaciji z betonskimi montažnimi elementi. Ključni gradbeni elementi so igrali bistveno vlogo pri estetski izraznosti stavb.
Fasade so pogosto izvedene kot kombinacija betonskih fasadnih panelov in poudarjenih linij balkonov z montažnimi betonskimi parapeti – koriti za rože. Betonski paneli so gladki ali strukturirani z zalomi oz. intenzivnejšimi reliefnimi vzorci. Montažne plošče, ki so z namenoma poudarjenimi stiki zložene v večja fasadna polja, na svojevrsten način strukturirajo fasade.
Ohranjanje originalnega podobe objektov s fasadami iz vidnega betona oz. iz prefabriciranih betonskih elementov ogrožata predvsem dve okoliščini. Ena je potreba po zaščiti betonskih fasadnih elementov, hkrati pa želja stanovalcev po spremembi in bolj ‘moderni’ podobi stavbe. Svetlo sivi odtenki fasad, ki izhajajo iz uporabljenega materiala, mogoče posameznikom niso všeč, zdijo se jim pusti in jih spominjajo na neke druge čase. Rezultat takega razmišljanja je lahko tudi odločitev za novo barvo fasade. Po veljavni slovenski zakonodaji, je to mogoče izvesti v okviru vzdrževalnih del, brez strokovnega premisleka in brez strokovne odgovornosti. Na tem mestu je investitorje potrebno opozoriti, da gre pri izboru nove barve za fasado za mnogo več, kot se zdi na prvi pogled. Ne gre samo za spremembo barve fasade ampak za poseg, ki bo občutno vplival na širši prostor. Če bo barva fasade neprimerna, bo učinek v prostoru negativen. Mnogo bolj kot to, ali bo barva fasade všeč investitorjem, je pomembno, da bo v harmoniji z okoljem v katerem se objekt nahaja.
V soseski BS 3, kjer je imela večina nizkih blokov svetlo sive fasade iz betonskih panelov z reliefnimi vzorci, je danes težko najti še kakšen objekt, ki nima prebarvane fasade. Na srečo pa so vzorci reliefa kljub uporabljenim barvam še vedno ohranjeni, zato je zatečeno stanje mogoče sanirati; betonske plošče se očistiti in se jih obdela z nevidnimi zaščitnimi premazi, ki ne uničijo prvotnega koncepta soseske: svetle stavbne lamele umeščene v intenzivno ozelenjeno okolje.
Precej bolj kompleksen problem pa predstavljajo energetske prenove stavb, pri katerih je najbolj razširjena praksa izvedbe dodatne toplotne izolacije na zunanji strani obodnih sten. Toplotna izolacija prekrije originalne rastrirane fasadne panele, pa tudi strukturo celotne fasade, ki jo ustvarjajo poudarjene fuge med sestavljenimi paneli fasadne obloge. Stavbe izgubijo svoj prvotni karakter in se spremenijo v nezanimive generične strukture, skoraj praviloma v preveč intenzivnih barvah ali barvnih kombinacijah. Posledice so izrazito negativne za podobo celotnih sosesk. Glede izboljšanja toplotnih karakteristik stavbe bi bilo potrebno razmišljati širše in poiskati alternativne rešitve ovijanju objektov v dodatne centimetre toplotne izolacije.
Konzolni elementi_balkoni, previsi, nadstreški in poglobitve v fasade stavb_ lože, arkade
Konzolni elementi, ki segajo iz ravnine fasade, kot so balkoni, in arhitekturni elementi, ki so iz ravnine fasade umaknjeni v notranjost stavbe, kot so lože ali arkadni hodniki, so na zunanjosti stavb močno zaznavni in pomembno definirajo končno podobo vsakega objekta. Poseganje v pojavnost teh elementov pomeni močno spremembo na ovoju stavbe in posledično velik poseg v arhitekturni izraz celotnega objekta.
Modernistične stanovanjske stavbe so bile praviloma načrtovane tako, da je imelo vsako stanovanje svoj mali zaseben zunanji prostor za oddih in počitek, ki omogoča neposreden stik z okolico, to je balkon ali ložo. Balkon za stanovanje pomeni dodano vrednost in višji bivalni standard.
Večina lastikov oziroma uporabnikov stanovanj balkon oz. ložo dojema izključno kot del svojega stanovanja, kot svojo lastnino in skladno s tem prepričanjem tudi ravna, čeprav po Stanovanjskem zakonu velja, da se gradbeni element, ki sicer služi posameznemu delu, hkrati pa predstavlja fasado stavbe, šteje za skupni del (SZ-1, 5. člen). Praksa zapiranja balkonov in zastekljevanja lož, ki jo v lastni režiji izvajajo lastniki posameznih stanovanj v večstanovanjskih stavbah, je v Ljubljani (in v celotni državi) močno razširjena, čeprav je to po določilih Stanovanjskega zakona (SZ-1, 15. člen) in Občinskega prostorskega načrta (OPN MOL) močno omejeno oz. nedopustno.
Posamezniki, ki se za zasteklitev svojih balkonov odločijo, zasteklitve izvajajo glede na svoje potrebe, želje, finančne možnosti in estetske preference, brez kakršnih koli arhitekturnih usmeritev, neusklajeno tako z obstoječo arhitekturo, kot tudi z že izvedenimi zasteklitvami. Znani so tudi primeri, da so lastniki na svoji terasi postavili zimski vrt ali celo izvedli klasična gradbena dela in zgradili dodatno sobo. Kljub temu, da ljudje z zasteklitvami balkonov ali lož praviloma rešujejo prostorsko stisko v (pre)majhnem stanovanju, gre pravzaprav za ‘črne gradnje’, saj je namen zastekljevanja predvsem pridobitev dodatnih notranjih stanovanjskih površin. Videti je, kot da država tovrstne, za prostor škodljive posege dopušča, saj jih ne sankcionira, in jih je celo uvrstila med vzdrževalna dela. Pa vendarle se poraja močan dvom o primernosti takega pristopa za dolgoročno reševanje problematike premajnih stanovanj.
Fasade večstanovanjskih objektov pravno predstavljajo skupno lastnino vseh lastnikov stanovanj, poleg tega pa fasade oblikujejo podobo celotnega naselja ali mesta in bi jih bilo potrebno pojmovati kot skupno dobrino vseh meščanov. Posledice samovoljnih in medsebojno neusklajenih posegov na fasade so uničujoče za podobo stavbe kot celote, a tudi za širšo okolico vizualno iznakaženega objekta, prizadanejo pa vse uporabnike prostora.
Zasteklitve balkonov in lož morajo biti omejene le na izvedbe na podlagi enotnega načrta za celotno zgradbo, vendar le, če tak poseg ne bo uničujoč za ohranjanje identitete stavbe. Enako velja za nadstreške nad balkoni ali terasami. Ppostavljanje kakršnih koli dodatnih konstrukcij v atrijih, na galerijah ali terasah pa ne bi smelo biti dopuščeno.
stavbno pohištvo – okna, vrata, polkna
Stavbno pohištvo dopolnjuje, poudarja in soustvarja podobo stavbe.
Skozi okna v notranje prostore prihaja svetloba, hkrati pa okna omogočajo pogled iz notranjega prostora ven, v naravo, ter omogočajo uravnavanje notranje klime in naravno prezračevanje.
Vrata, predvsem pa okna, ki jih je na vsaki stavbi veliko, s svojo velikostjo, obliko, razmerjem med širino in višino, razporeditvijo na fasadi in z vsemi oblikovnimi zančilnostmi, kot so materiali in barve okenskih okvirov in okenskih kril, profilacija okvirov, vrsta zasteklitve in obrtniški detajli, močno definirajo arhitekturni izraz objekta.
Tega se mora posebej zavedati vsak investitor, ko se odloča za zamenjavo oken v svojem stanovanju v večstanovanjski stavbi. Že eno spremenjeno okno spremeni značaj celotne stavbe in ogrozi vizualno celovitost objekta, zato je vsaka sprememba materiala, barve ali širine okenskih okvirjev, sprememba zasteklitve ali celo drugačna delitev zasteklitve okna nedopustna.
Trenutno stanje glede ohranjenih originalnih oken je v Sloveniji zaskrbljujoče. V zadnjih dveh desetletjih je bila velika večina stavbnega pohištva na večstanovanjskih stavbah zamenjana, le redko se je ohranilo kakšno izvirno okno. Zamenjava stavbnega pohištva je v domeni vsakega posameznega lastnika stanovanja (tudi v primeru izvajanja energetske prenove objekta!!!). Menjave so se izvajale, in se še vedno, s sklicevanjem na izboljševanje energetskih karakteristik okna, tudi s pomočjo subvencij ali ugodnih kreditov republiškega EKO sklada. Žal pa lastnikov noben instrument ne zavezuje k spoštovanju oblikovnih in materialnih karakteristik originalno vgrajenih oken, menjave stavbnega pohištva se izvajajo brez usmeritev in brez nadzora.
V modernističnih soseskah so bila originalna okna izvedena z lesenimi okviri, belo barvanimi ali pa zaščitenimi s temno rjavim lakom. V 60-ih letih 20. stoletja so se množično uporabljala okna z okviri v kombinaciji dveh barv, običajno črnega okvirja in belih okenskih kril. Dvobarvni okenski okvirji so videti vitkejši, hkrati pa igrajo pomembno dekorativno vlogo, kot posebej premišljen arhitekturni element na sicer preprosto oblikovani fasadi stavbe.
Danes v večstanovanjskih stavbah prevladujejo okna z belimi plastičnimi okvirji, ki so veliko širši, kot so bili originalni. Poleg tega, da nista ohranjena materialnost niti barvna shema originala, nova okna pogosto odstopajo od izvirnika tudi po konfiguraciji okenskih kril. Odstranjevanje originalnih oken namesto njihove obnove, po nepotrebnem vodi v izgubo neprecenljivih dokazov o obrtni umetnosti naših prednikov. Vgradnja novih oken, ki praviloma ne sledijo niti bistvenim značilnostim originalnega stavbnega pohištva, pa negativno vpliva na podobo celotne stavbe.
Kako dolgo bodo nova plastična okna zdržala, ne vemo. Ko se bodo pokvarila, popravilo ne bo mogoče; njihova ponovna zamenjava bo neizogibna. Po drugi stani lesena okna zahtevajo le redno vzdrževanje in lahko zdržijo desetletja. Z manjšo obnovo in modernizacijo bi lahko še dolgo služili svojemu namenu. Kadar je treba okna zamenjati, je treba ohraniti vse estetske in materialne značilnosti originalov. Tehnološke izboljšave so dobrodošle, vendar pa ne smejo spremeniti izgleda okna.
Arhitekturni elementi stavbe, kot so okna in vrata (velja tudi za notranja vhodna vrata v stanovanja), morajo ostati enotni in skladni s prvotnim konceptom. Kadar jih je treba zamenjati, je obvezno najti enotno rešitev za celotno zgradbo. Pravila za pravilno vzdrževanje in dovoljene posege na stavbi bi morala biti natančno določena v arhitekturnih smernicah za vzdrževanje in prenovo objekta, in bi morale biti obvezen sestavni del hišnega reda vsake večstanovanjske stavbe. (naročilo večjega števila novih oken pri enem izvajalcu je lahko odlično pogajalsko izhodišče – vsi stanovalci bi imeli koristi, tako finančno kot z bolj skladnim videzom celotne zgradbe).
More about this topic:
Detajli na fasadah_ograje, polkna, rolete, žaluzije in senčila, zunanje enote klima naprav,…
Na harmonično skladnost stavbe vplivajo tudi podrobnosti, kot so balkonske ograje, žaluzije, zunanje klimatske enote itd. V “Hišnem redu” bi morala vsaka stavba predpisati zavezujoče arhitekturne smernice za vse elemente, ki se lahko pojavijo na ovoju stavbe. To bi prebivalcem bistveno olajšalo pravilno vzdrževati in obnavljati njihovo nepremičnino.
Balkonske ograje morajo ostati enotne po obliki, materialu, barvi, detajlu,..in ohraniti prvotno zasnovo. Vsi kovinski elementi na določeni zgradbi morajo slediti primarni barvni paleti.
Na objektih je nujno zagotoviti senčenje oken, še posebej na fasadah z južno in zahodno orientacijo, a je potrebno poiskati enotno rešitev za celotno zgradbo, ki bo zavezujoča za vse uporabnike. To načelo je treba uporabiti za vse elemente, ki se pojavljajo na zunanjem ovoju stavb (kot so polkna, rolete, žaluzije, zunanje enote klima naprav,…) in so glede vzdrževanja in obnove v pristojnosti lastnika.
(Naročiti večje število novih senčil pri izvajalcu je lahko odlično pogajalsko izhodišče – vsi stanovalci bi imeli koristi, tako finančno kot z bolj enotnim videzom stavbe).
prenova energetske učinkovitosti
Obnova energetske učinkovitosti mora biti omejena na celovite prenove stavb, ki temeljijo na strokovno pripravljenih projektih, s posebnim poudarkom na ohranjanju pristnosti arhitekture. Razvoj rešitev za prenovo stanovanjskih blokov zahteva ravnovesje med obstoječimi arhitekturnimi lastnostmi in novo izvedenimi posegi. Uravnotežene rešitve se lahko razvijejo po skrbno izvedeni analizi arhitekturne in kulturne vrednosti obstoječe stavbe, in oceni, katere značilnosti je treba ohraniti, da se ohrani arhitekturni karakter stavbe, in kaj je dopustno spremeniti za izboljšanje tehnične učinkovitosti stavbe.
Pri razmišljanju o prenovi energetske učinkovitosti stavbe je treba najti trajnostno ravnovesje med petimi merili: prihranki energije, toplotnim udobjem pozimi in poleti, preprečevanjem vlage v notranjih prostorih in konstrukciji ter ohranjanjem kulturne dediščine.
Ko govorimo o energetski prenovi stavbe, običajno razmišljamo o boljši toplotni izolaciji fasade in nadomeščanju starih oken z novimi. Toda to je le en možen način.
D O P O L N I ! ! ! ! ! ! !
Na spletni strani Društva arhitektov Ljubljana je objaviljena zloženka z osnovnimi napotki glede energetske sanacije, ki so jo skupaj pripravili Ministrstvo za kulturo, Zavod za varstvo kulturne dediščine in DAL:
http://drustvo-dal.si/pdf/Ozivljena_Moderna.pdf