Soseska BS 3 (1971 – 1981) leži ob ob ljubljanski severni obvoznici, v neposredni soseščini športnega parka Stožice, hkrati pa v bližini zelenih rekreativnih površin ob reki Savi. V 2364 stanovanjih živi približno 10.000 prebivalcev. Soseska BS 3 se uvršča med najboljše stanovanjske projekte z visoko gostoto pozidave v Sloveniji in predstavlja vrhunec opusa arhitekta Ilije Arnautovića (1924 – 2009), ki je v drugi polovici 20. stoletja pri nas najbolj opazno zaznamoval področje stanovanjske gradnje. Celotno svojo kariero se je ukvarjal z raziskovanjem in razvojem novih bivalnih konceptov, ki so omogočali sodoben način življenja. Njegove rešitve so bile prilagojene zmožnostim takratne gradbene industrije, hkrati pa so pripomogle k razvoju panoge.
urbanizem:
Urbanistični načrt soseske BS3 je v sodelovanju z arhitektom Ilijo Arnautovićem zasnoval Mitja Jernejec kot kompleksno hiper-urbano strukturo. Zasnova soseske je bila razvita kot izrazito longitudinalna pasovna ureditev z orientacijo S-J, stanovanja pa se odpirajo proti vzhodu ali zahodu. Glavno vodilo pri urbanističnemu snovanju je bila namenjena oblikovanju kvalitetnih in raznolikih zunanjih ambientov. Ustvarjeni so bili z bogato členitvijo objektov in odprtih prostorov ter s sodobno preoblikovanimi klasičnimi elementi mestnega prostora, kot so ulice, pešpoti, trgi in parki, zelenice ter igrišča. Namesto običajno načrtovanega enega samega osrednjega javnega prostora je bilo zasnovanih več manjših ambientov z različnimi karakterji. Osnovni program stanovanjske soseske dopolnjujejo še z dejavnosti družbenega pomena, kot so otroški vrtec, trgovine, knjižnica, pošta, pekarna, lokali…
Večji del soseske BS 3 predstavlja območje nizkih blokov. Območje je razdeljeno na štiri vzporedne linije členjenih objektov, ki so trikrat prekinjene z velikimi zelenimi površinami. Med linijami objektov je odprti javni prostor od koder se odpirajo pogledi proti Kamniškim Alpam. Javni prostor je organiziran v ulice, ob katerih se nahajajo otroška igrišča in območja za rekreacijo, ali pa v parkovne ureditve, prepletene s sprehajalnimi potmi in bujno ozelenjene. Glavne dostopne poti do vhodov v objekte potekajo prečno na primarne črte urbanističnega oblikovanja.
Gradnja soseske se je zaključila l.1981 z izvedbo dveh skupin stanovanjskih stolpnic na vzhodnem robu soseske, ki s strmimi belimi strehami spominjajo na zasnežene vrhove gor v ozadju in so kmalu postale ena najbolj prepoznavnih ikon v silhueti Ljubljane, predstavljajo pa tudi identifikacijsko točko celotnega naselja.
arhitektura:
Pestra podoba odprtega javnega prostora je bila ustvarjena s členitvijo posamezne vrste blokov z zamiki v horizontalni smeri in s členitvijo objektov v vertikalni smeri, ki je izvedena z višinskimi zamiki posameznih lamel nizkih blokov za pol etaže ter z odprtimi in prehodnimi stopnišči. Stopnišča v vzdolžni smeri povezujejo dve sosednji bivalni lameli, v prečni smeri pa se navezujejo na pešpoti skozi naselje. Jeklena konstrukcija odprtih stopnišč je oblikovana kot samostojen konstrukcijski člen med posameznimi bloki v nizu in je najbolj prepoznaven element naselja.
V sklopu nizkih blokov je bila posebna pozornost namenjena oblikovanju pritličnih stanovanj, v katerih je interpretirana ideja hiše z vrtom. Pritličnim enotam, ki so za pol etaže dvignjene nad teren, so dodani pritlični prečni paviljoni z vrtovi, ki segajo globoko v odprti prostor med bloki. Posebnost tlorisov vseh stanovanj pa je velik osrednji večnamenski prostor, jedilnica, ki se podaljšuje na balkon ali na vrt in je povezana s sodobno zasnovano laboratorijsko kuhinjo v niši in dnevno sobo.
Vsako skupino ikoničnih nebotičnikov sestavljajo tri stolpnice, s po štirimi stolpiči različnih višin, ki so v tlorisu zamaknjeni, medsebojno pa povezani z vertikalnimi komunikacijami in servisnimi balkoni. Z vzpostavljenim kontrastom med svetlimi površinami fasad in temnimi cezurami je dosežena členjenost telesa posamezne stolpnice. Unikatno oblikovane trikotno zašiljene bele strehe vizualno lebdijo nad betonskimi vertikalnimi konstrukcijami. Vsaka skupina stolpnic je razporejena okoli osrednjega trga, ki se na vzhodni strani odpira proti ravninskim travnikom.
Dela arhitekta Arnautovića so prepoznavna po dualističnem oblikovanju pojavnosti objektov, to pomeni z dvema enako pomembnima skupinama elementov, ki pa sta si po bistvenih lastnostih nasprotni. Nasproti kompaktnim enovitim betonskim fasadnim elementom je postavljal bolj svobodno oblikovane lahkotnejše elemente, kot so parapetna polnila, balkonske ograje ali ograje zunanjih hodnikov, ki delujejo kot čipkasta mreža. Kovinske konstrukcije so bile bolj igrivo oblikovane, pogosto barvane v močnejše barve (rdeča, modra, rumena) v nasprotju s svetlimi betonskimi površinami stavb v barvi surovega betona (svetlo siva) ali s pigmenti toniranega betona (oker). V naselju BS3 imajo betonske fasadne plošče nizkih blokov močne reliefne vzorce z različnimi motivi, ki so nastali z naključnim polaganjem vrvi v sveži beton ali z vlaganjem PVC folije v opaž, s posebej oblikovanimi opažnimi ploščami.
Ali veš?
Arhitekt Ilija Arnautović je sinonim za “socialistično stanovanjsko arhitekturo”. Njegovo prepričanje je bilo, da mora arhitektura služiti uporabniku. Svoje delo je razumel kot socialno poslanstvo, tehnično znanje pa je uporabljal za reševanje najbolj elementarnih vprašanj vsakdanjega bivanja. Smisel svojega delovanja je našel v reševanju stanovanjskih potreb najbolj običajnih ljudi. Omogočiti sočloveku primerno kvaliteto bivanja je razumel kot moralno zavezo arhitekturne stroke.
Ocena trenutnega stanja:
Izvirna urbanističa zasnova, kot je bila izvedena, in arhitekturni koncept sta še dokaj ohranjena in prepoznavna. Visokodebelno drevje, ki je zasajeno na zelenicah med objekti in v parkih je odraslo, lamele blokov so umeščene v intenzivno zazelenjeno okolje, kar omogoča neposredno povezavo stanovanjskih prostorov z zunanjostjo, z naravo, prebivalcem pa zagotavlja veliko mero zasebnosti. Jeklene konstrukcije odprtih stopnišč med obema sosednjima enotama so bile v glavnem zastekljene s ploščami iz matiranega stekla. Te zasteklitve predstavljajo kakovostno nadgradnjo osnovne ideje. Stopnišča so bolj zaščitena pred vremenskimi vplivi (veter!), ohranjena pa je osnovna ideja odprtih stopnišč kot lahkih in transparentnih arhitekturnih elementov. Zasteklitve vseh stopnišč so izvedene na enak način.
Večina stavb je že prenovljenih, žal se to odraža tudi v novih intenzivnih barvah fasad, ki kvarijo podobo celotne soseske.
V soseski so zaznani še sledeči problemi:
Mirujoči promet
V izhodišču načrtovani dve etaži podzemnih garaž pod naseljem nista bili izvedeni, zato danes pomanjkanje parkirišč za prebivalce naselja pomeni resno težavo. Osrednji javni prostor, ki je bil zasnovan kot ulica namenjena kvalitetnemu preživljanju prostega časa in rekreaciji na prostem, danes predstavlja eno od improviziranih rešitev za parkiranje. Površine ob prečnih dostavnih poteh so lokalno spremenjene v parkirišča internega značaja.
Ograjevanje atrijev
Zasebne vrtove, ki pripadajo pritličnim stanovanjem, so lastniki ograjevali brez enotnega pristopa k izvedbi ograj. Rezultat je neurejen videz javnega odprtega prostora in soseske nasploh.
Javno pritličje:
Del pritličnih prostorov je bil namenjenih storitvenim dejavnostim in skupni rabi. Velik delež teh prostorov je bil deležen neprimernih posegov in prilagoditev, ki niso skladne z osnovno idejo transparentnega pritličja. Transparentnost pritličja je bila dosežena s popolnoma zastekljenimi fasadami umaknjenimi za linijo nosilnih betonskih stebrov. Danes ima večina teh enot polno pozidane obodne stene in vgrajeno raznovrstno, oblikovno povsem neprimerno stavbno pohištvo. Mnogi teh prostorov danes ni uporabi.
Stavbno pohištvo:
Originalno stavbno pohištvo s temno rjavimi lesenimi okvirji je bilo večinoma zamenjano, največkrat z okni in balkonskimi vrati z belimi plastičnimi profili. Na okna po so nameščene nove zunanje žaluzije ali rolete. Posegi so bili izvedeni brez enotnega dogovora, vsak lastnik po svoje.
Zasteklitve balkonov:
Številni balkoni so bili zastekljeni ali nadkriti z nadstreški najrazličnejših izvedb.
Fasade:
Večina objektov ima prebarvane fasade. Originalne fasadne plošče, izdelane iz strukturiranega vidnega betona, so prebarvane v intenzivne barve – rumeno, oranžno, rdečo, oker, zeleno, ali celo kombinacije več barv, vidni beton nosilnih konstrukcij v pritličju je pobarvan s sivo barvo.
Članek: Mladina, 24. 2. 2011, Socialistična stanovanjska arhitektura, avtor Vesna Teržan: https://www.mladina.si/53298/socialisticna-stanovanjska-arhitektura/
Knjiga: Andrej Mercina, 2006, Arhitekt Ilija Arnautović: socializem v slovenski arhitekturi
