Ta spletna stran je bila ustvarjena za predstavitev dela “Ohranjanje stanovanjske dediščine 20. stoletja in trajnostni razvoj”, ki ga je pod okriljem Unescovega projekta Open Education for a Better World pripravila Kaja Lipnik Vehovar.
Vabimo vse znanstvenike, arhitekte, urbaniste in vse, ki vas zanima arhitektura 20. stoletja in trajnostni razvoj, da komentirate predstavljen projekt in prispevate svoje poglede na obravnavano temo. Vabimo tudi vse zainteresirane prebivalce stanovanjskih sosesk ali večstanovanjskih objektov, da s svojimi izkušnjami in spomini iz življenja v soseskah dopolnite predstavljene vsebine. Svoje mnenje lahko podate preko okna »Komentarji« na tej spletni strani ali prek Hypothes.is, spletnega orodja za družabne komentarje.
Če želite komentirati spletno stran ali podajati pripombe in dopolnitve k vsebini projekta preko aplikacije Hypothes.is, odprite ikono za komentarje, ki je prikazana v zgornjem desnem kotu okna brskalnika.
______________________________
To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna.
To delo je objavljeno pod mednarodno licenco Creative Commons Attribution 4.0, Priznavanje avtorstva, razen če ni navedeno drugače.
v podporo stališčem iz elaborata 2Dediščine 20. stoletja…”
G. Velak je 12.2.2022 kot nekdanji »pooblaščeni urejevalec stavbnih zemljišč« na območju MO Ljubljana, predel Vič – Rudnik izpostavil problem, ki se pojavlja v celotni Sloveniji, to so pritiski na urejene zelene površine v prostorskih kompleksih večstanovanjskih sosesk. Obrazloži, kako so se soseske gradile, in kakšna je bila organizacija te gradnje, kjer so bili pomembni 3 akterji: investitorji (tedanje gradnje za trg – to so bila večinoma pooblaščena gradbena podjetja), občine (kot javni sektor, ki je vodil stanovanjsko in prostorsko ter komunalno politiko), in kupci stanovanj – etažni lastniki.
Podobno razlago postopkov je podal že g. Jelenc (Dnevnik, 17.1.2022, »Kako je MOL izgubil zemljišče v soseski S6 v Šiški«), ki se je ukvarjal z urejanjem zemljišč na območju Ljubljana – Šiška, kot direktor občinskega Sklada.
Iz obravnavanega in opisa postopkov urejanja in opremljanja zemljišč za gradnjo stanovanj lahko razberemo, kaj vse je sodilo v obračun »komunalnega prispevka. Vplačilo »komunalnega prispevka« se ni nikoli obravnavalo kot »lastniški nakup«, pač pa kot neke vrste »taksa« za to, kar je bil Sklad (občina) dolžan urediti na območju kompleksa zazidave, ta se je pa obvezno izvajala na podlagi prostorskega načrta, vrste »zazidalni načrt«. Zazidalni načrti so bili izvedbeni akti, z obvezno izdelanimi načrti parcelacije, v zgodnejših obdobjih v fazah nadaljnje obdelave, to je izdelave »načrta za realizacijo«, kasneje direktno kot sestavni del vsakega zazidalnega načrta. Iz elementov zazidalnega načrta je bilo razvidno, katere površine se urejajo kot javne (skupne), kaj pa predstavljajo »gradbene parcele« posameznih objektov ali stavbe (z etažnimi lastninami). Na podlagi teh podatkov se je izdelal Elaborat stroškov priprave in urejanja zemljišča, iz tega je izhajal obračun komunalnega prispevka, razdeljen po ključu na etažne lastnine iz načrta etažne lastnine, primernega za vnos v zemljiški kataster in v zemljiško knjigo. Načrt etažne lastnine za stavbo je vključeval »gradbeno parcelo« (stavbišče in pripadajoče služeče – funkcionalno zemljišče stavbe, če je bila “gradbena parcela” večja od »stavbišča«). V soseskah je bila v veliki večini načrtovana javna – skupna – ureditev v celoti, stavbni objekti so ob tem vključevali samo »stavbišča«, njihova funkcionalnost je bila omogočena z funkcijo neposrednih okoliških javnih površin. To je lepo razvidno iz precej splošne prakse razporejanja predvsem parkirnih mest, ki niso pripadala posameznemu objektu, pač pa so bila razporejena znotraj kompleksa.
Tako prihaja v današnji praksi prisilnih novih ustanavljanj »funkcionalnih zemljišč« k stavbam (po ZVetL) v teh soseskah do novih privatizacij in prostorskih nesmislov in disfunkcionalnosti – urbanizem ne temelji več na prostorskih aktih, pač pa kar na sodbah sodišč, te pa na ocenah sodnih izvedencev – brez urbanistične doktrine.
Po drugi strani zunanje zelene in rekreacijske površine skupne – javne rabe – niso ustrezno statusno, prostorsko in funkcionalno zaščitene, saj jim nihče ne dodeli statusa »grajeno javno dobro«. Obravnavajo se kar kot »nezazidane površine«, mimo veljavnih gradbenih dovoljenj za njihovo ureditev, brez postopkov ustreznih formalnih podlag za »rušenje«, z apetiti po njihovi novi pozidavi.
Upoštevati bi morali tudi določbe 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah, ki navaja, da se štejejo za javno last objekti, omrežja in površine, zgrajene z zakonsko zbranimi sredstvi, med katere sodijo tudi sredstva komunalnega prispevka.
Več o vsem je razvidno na povezavi: https://javnepovrsine.wordpress.com/2016/01/18/odzivi-bralcev-joze-kavcic/ in https://javnepovrsine.wordpress.com/2015/12/08/intervju-12-martina-lipnik/